Pesnik

Benjamin Žnidaršič se sam predstavi takole:

Bilo je jasno in lepo nedeljsko jutro. Na nebu se je risal prekrasen dan. Kot da bi napovedoval nekaj novega, kar prihaja z vetrom. In z iztekom jutra se je izteklo tudi moje "staro" življenje. Med sestopanjem z drevesa se mi je pod nogami zlomila veja in omahnil sem nazaj. Nikoli prej še nisem gledal oblakov iz take prespektive; bili so kot, da bi gledal v ogledalo, v katerem so se kazali obrisi nove usode - novega življenja. Hudo sta se sprla, telo in glava. Ali bosta še govorila drug z drugim? Trudil sem se prepričati, da bo čas, prej ali slej zacelil "prepir". Prepir med njima sem občutil na vedno bolj krut način, v najrazličnejših oblikah.
thumb_semic_2007_1.jpg
Ker ni in ni hotelo biti tistega pravega sožitja, sem se odločil živeti z njim in ga sprejeti takšnega kot je. Odprlo se je kar samo od sebe in vse se je začelo postavljati na svoje mesto. Po nekajletni agoniji sem le našel samega sebe in spoznal, da sem koristen tudi drugim, predvsem pa sebi. Če sem koristen drugim, sem koristen tudi sebi. To prepričanje me vodi sedaj in me bo vodilo tudi naprej.

Svoje življenje primerjam z vlakom, ki je hitel po svojih tirih in se pri veliki hitrosti prevrnil. Pri tem je pretrpel veliko škodo in dolgo časa je trajalo, da so ga obnovili in zopet postavili na tire. Sedaj ta vlak pelje res z počasneje, ampak pelje naprej. Tudi vlak mojega življenja se je za trenutek prevrnil in precej časa je trajalo, da se je obnovil in se tudi s pomočjo mojih prijateljev utiril. To in življenje poprej je napisalo te pesmi, ki vam jih ponujam.